V kulturnem domu Ivana Cankarja na Vrhniki, so v ambientu klasičnega galerijskega prostora razstavljene računalniške grafike, delo Maksa Lenarta Černelča. Gre za odslikave in (od)tiske tistih miselnih form, ki se ob tehnologiji simulacij in hibridni realnosti kaže skozi vzorce in strukture, ki jih narekuje materija, življenje in vseprisotna komponenta- čas. Ko govorimo o računalniških grafikah, mislimo na tehnologijo, ki jo za oblikovanje idej in intuitivnih vzgibov omogoča računalnik, saj nam da prav ta tehnologija možnost, da vstopimo v ustvarjalčev pogled, ki nas nagovarja na način t. im. kvantnega kina. Nagovarja vsakega gledalca posebej, saj so miselni vzorci tako posebni, kljub temu, da jih Maks s poimenovanji želi opredeliti in zakoličiti; mimogrede zdrknemo v dojemanje podobe mimo načina ustaljenih norm in praks. Preprosto »pademo noter«: v Maksovo pokrajino čutov in vtiskov, ki se odpirajo v nove čarobne svetove. S pomočjo novih tehnologij Maks intuitivno odkriva neznane svetove, se iskreno čudi in odslika, oz. izriše uvide, ki odpirajo njegova in gledalčeva »vrata zaznavanja«. Mlademu ustvarjalcu se je posrečilo z osredotočenostjo in intuitivnostjo približati takšnemu načinu zaznavanja kot ga je opisal Aldous Huxley, angleški pisatelj in filozof, v istoimenski knjigi, ko govori o bližnjih posnetkih: »Gledam liste in njihovo arhitekturo žil, njihove črte in lise, kukam v njihove globine prepletajočega se zelenja in nekaj v meni se spomni na tiste žive vzorce, tako značilne za prividni svet, na tista neskončna porajanja in bujno rast geometričnih oblik, ki se spreminjajo v predmete, na reči, ki so za zmeraj spremenjene v druge reči.« (A. H. Vrata zaznavanja, Studia Humanitatis, Lj. 1993, str. 81)
Leta 2009 je Študentska založba v Ljubljani izdala knjigo Narvike Bovcon »Umetnost v dobi pametnih strojev«, kjer so posebej izpostavljeni slovenski novomedijski umetniki: Srečo Dragan, Jaka Železnikar in Marko Peljhan. Prav to izčrpno delo, je nam, še vedno t. im. analogni generaciji, pomagalo odstirati in odkrivati nepojmljive razsežnosti človeškega ustvarjalnega uma s pomočjo tehnologij. Predtem smo imeli v Sloveniji, v devetdesetih letih 20. stoletja, le vpoglede v teorijo in umetniške prakse umetnika in teoretika Petra Weibla v nam bližnjem Gradcu ter prakticiranje podobnih idej v Linzu na festivalu Ars Electronika, ki poteka že od leta 1979. Tudi več kot desetletja pozneje v Sloveniji umetniki, ki se ukvarjajo s takšnimi načini in drugimi hibridnimi praksami niso številni, prav tako ni številno njim naklonjeno občinstvo s pogledom v prihodnost, a so zato tem bolj vredni velikih rojakov in predhodnikov kot sta bila konstruktivist Avgust Černigoj (1898-1985) in pozneje Eduard Zajec (1938-2018), pionir računalniške grafike.
»Umetnost je človek«, je bila maksima velikega nemškega umetnika Josepha Beuysa (1921-1986), ki je sledil prepričanju, da je človek socialno bitje, a je dejansko še bolj povezan z naravo in kozmosom kot smo pripravljeni priznati; vse izkušnje, predvsem pa dejanja umetnikov, pa vodijo v ponovno sožitje z naravo in odkrivanju še neznanega. Takšna so bila razmišljanja avantgardnih umetnikov, ki pa jim takrat tehnologije še niso mogle povsem slediti…
In kdo je mladi ustvarjalec, ki je intuitivno razumel te velike pionirje?! Kako je svoje misli (znanost pravi, da ima človek dnevno 70.000 misli) preusmeril v vizualno umetnost, ki je dobila svojo opredmeteno odslikavo v računalniški grafiki?! Kdo je fant, ki zna svoje misli tako osredotočiti?! Maks Lenart Černelč je 15 -letnik, ki je letos kot odličnjak zaključil Osnovno šolo Majde Vrhovnik v Ljubljani. Njegove likovne talente so opazili že zgodaj. Risba je krasila Goooglovo domačo stran januarja 2014. Je tudi pisatelj, ki piše v slogu znanstvene fantastike; knjiga » Družina W 5051« (Hemamed, Ljubljana 2020) je sicer njegov prvenec, Maks pa je tudi avtor grafik/ilustracij. Prevedena je v angleščino, nemščino in kitajščino! Bržkone ne le zaradi »slikopisa« kitajskih pismenk…
Vsestranski Maks smelo nadaljuje… diagnoza, ki so mu jo postavili ob rojstvu- spinalna mišična atrofija- zanj ni ovira. Zdaj najprej šolanje na gimnaziji… in prepričana sem, da bo svoje nedvomne talente še razvijal ter bomo o njem še veliko slišali… Premikal bo meje mogočega… Najprej pa ga lahko spoznamo z obiskom razstave, na zaključku razstave, 2. septembra, v Domu Ivana Cankarja na Vrhniki, pa tudi na literarnem dogodku, ko bo bral svojo prozo in pesmi.
Milena Zlatar
